Vsebina
Posodobljeno - februar 9, 2025
Sprava pomeni obnovitev poškodovanega ali uničenega odnosa med ljudmi ter med Bogom in človekom.
Do sprave lahko pride le, če so sovraštvo, ločitev ali konflikt odpravljeni in se vzpostavi nov, miren odnos.
V krščanskem smislu se sprava nanaša predvsem na obnovitev odnosa med Bogom in ljudmi po Jezusu Kristusu. Sprava je osrednja tema krščanske vere in bi morala biti osrednja tema tudi v medčloveških odnosih.
Padec iz milosti
Odnos med Bogom in človekom je uničil greh. Od človekovega padca (s. 1. Mojzesova knjiga 3) obstaja ločitev med Bogom in človekom. Ta ločitev se kaže v krivdi (Izaija 59,2 "Tvoje krivde te ločijo od tvojega Boga in tvoji grehi ti zakrivajo njegovo obličje, tako da te ne sliši."), strah, trpljenje in nazadnje smrt (Rimljanom 6,23 „Kajti plačilo za greh je smrt; ...“).
Greh je med Bogom in človekom ustvaril oviro, ki je človek ne more preseči. Zato je sprava nujno potrebna. Osrednje sporočilo evangelija je, da je Bog sam poskrbel za spravo, in sicer z Jezusovo žrtvijo na križu.
Posrednik
Pavel piše v svojem pismu Rimljanom 5,10: "Če smo bili namreč spravljeni z Bogom po smrti njegovega Sina, ko smo bili še sovražniki, koliko bolj bomo odrešeni kot spravljeni po njegovem življenju!", pa tudi na Kološanom 1,19-20 "Bogu se je namreč zljubilo, da bi v njem (Kristusu) prebivala vsa polnost in da bi po njem spravil s seboj vse, tako na zemlji kot v nebesih, tako da bi sklenil mir s svojo krvjo na križu.".
S svojo smrtjo na križu je Jezus nase prevzel krivdo človeštva in s tem odprl pot do sprave z Bogom. Jezusova smrt je prelomnica, s katero je sovraštvo med človekom in Bogom premagano. V nasprotju z nami ljudmi, ki vedno radi zahtevamo nekaj v zameno, ko naredimo nekaj za nekoga, Bog ne zahteva ničesar v zameno, ampak človeku ponuja spravo zgolj iz ljubezni in nezaslužene milosti. To tudi potrjuje Janez 3,16 "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."
Pavel povzema zaključek v Rimljanom 5,1 skupaj: "Ker smo torej po veri opravičeni, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu."
Sprava od osebe do osebe
Vse to je sicer razveseljivo vedeti, toda kaj storiti za spravo med ljudmi? Navsezadnje nismo Bog in v sebi nimamo te neskončne, vse odpuščajoče ljubezni, niti - morda - volje za spravo? In sploh: naj pride k meni ...!
Tudi Matej je bil seznanjen s tovrstno človečnostjo in je zato pisal v Evangelij po Mateju 5,23-24 "Ko torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar tam pred oltarjem in pojdi prvi ter se spravi s svojim bratom."
Wow, močne stvari! Torej moram najprej odpustiti človeku, preden lahko vstopim v občestvo z Bogom! Pavel v svojem pismu Efežanom 4,32 "Bodite pa prijazni in sočutni drug do drugega ter si odpuščajte, kakor je Bog v Kristusu odpustil vam."
Grumble - ..., no, ni lahko, vem in to lahko potrdim le iz lastnih izkušenj. Kaj je pravzaprav tako težko pri tem?
Predvsem se mi zdi, da si sam sebi na poti s svojim ponosom, sramom, ranjenostjo, pomanjkanjem zaupanja v Boga in bolj ali manj tudi s pomanjkanjem ponižnosti do Boga.
Pri tem nam pomaga opomin, da nam je Bog najprej po Jezusu dal odpuščanje in da lahko kličemo na pomoč, če zaupamo v njegovo besedo, kot je Evangelij po Mateju 6,14 Bog citira: "Če namreč vi odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vam..", ne brez opomina v naslednjem verzu 15 "Če pa vi ne odpustite ljudem njihovih prestopkov, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.„
Ali si 15. verz razlagate kot Božji dvignjeni kazalec ali kot dobronameren opomin in spodbudo, naj ravnamo tako, da bo Bogu všeč, je odvisno od vas. Osebno se mi zdi druga razlaga bolj dostopna, čeprav ima tudi prva svoje utemeljitve.
Ekskurz - Težaven odnos
Sin in oče sta imela dolga leta težke odnose. Kot najstnik je pogosto menil, da je oče preveč strog in da ima do njega prevelika pričakovanja. Po hudem prepiru pri 18 letih, v katerem so bile uporabljene ostre besede, je zapustil hišo staršev in prisegel, da se ne bo nikoli več vrnil. Stoodstotno je bil prepričan, da ga oče ni nikoli zares razumel.
Leta so minevala in gradil je svoje življenje. Toda kljub poklicnemu uspehu in lastni hiši je v njem ostala praznina. Vedno, ko je pomislil na očeta, je občutil jezo, a tudi globoko hrepenenje po miru. Te misli je zatrl in se prepričal, da je za spravo prepozno.
Nekega dne ga je poklicala mama: oče je hudo bolan in nima več veliko časa. Bil je razdvojen. Naj ga obišče? Ali ni bilo prepozno? Kaj če se bo stara zamera spet razplamtela?
V tem notranjem nemiru se je spomnil svetopisemskega verza iz Pisma Efežanom, ki ga je v preteklosti pogosto slišal. Efežanom 4,31-32 podaja rešitev problematične situacije: "Naj bo od vas odstranjena vsa grenkoba, jeza, srd, kričanje in bogokletje ter vsa zloba. Bodite pa prijazni in sočutni drug do drugega ter si odpuščajte, kakor je Bog v Kristusu odpustil vam.„
Te besede so ga zadele v srce. Spoznal je, da sprava ne pomeni popraviti preteklost, ampak biti pripravljen narediti prvi korak in omogočiti ozdravitev.
Odšel je v hišo svojih staršev in ko je po vseh teh letih spet zagledal očeta, je bil slaboten, a njegove oči so bile polne solz. Nobeden od njiju sprva ni vedel, kaj naj reče. Nazadnje je oče zašepetal: "Žal mi je. Nikoli nisem želel, da bi se počutil neljubljenega."
V tistem trenutku je z njega odpadla vsa trdota. Spoznal je, da je trpel tudi njegov oče in da ju je njun ponos tako dolgo ločil. Tiho je odgovoril: "Vedno sem si želel povedati tudi tebi. Žal mi je."
V zadnjih nekaj tednih je veliko časa preživel z očetom. Pogovarjala sta se o stvareh, o katerih prej nista nikoli govorila, in spoznal je, da ga je imel oče vedno rad, le na drugačen način, kot bi si želel.
Ko je oče končno umrl, ni več čutil sovraštva ali obžalovanja, temveč mir. Sprava je odpravila breme, ki ga je dolga leta nosil s seboj.
Zaključek
Sprava ne pomeni pozabiti preteklost, ampak biti pripravljen, da mir prevlada nad bolečino.