Razlike v kakovosti vode

Čas branja 4 minute

Posodobljeno - avgust 3, 2025

Posodobljeno 14.07.2024

Razlike v kakovosti vode sprva niso zelo očitne. Najpogosteje prepoznane klasifikacije so pitna voda, odpadna voda, deževnica, podtalnica, morska voda, mineralna voda in destilirana voda. Poleg teh obstajajo še druge razlike, kot so mineralna voda, voda z osmozo, čista voda in ultračista voda.

Najprej omenimo "živo vodo", ki je trenutno v razcvetu oglaševanja. Nekateri proizvajalci oglašujejo svoje sisteme s trditvami, kot so "energizirana", "bioenergija" ali "energijski modul", ki uporabljajo "programirane naravne, visokoenergijske informacije o izvirski vodi", da bi vodi povrnili prvotno svežino in vitalnost. Vendar za to ne predložijo nobenih dokazov, ki bi vzdržali povsem znanstveno presojo, in se sklicujejo na "poslovno skrivnost" (ki bi jo zagotovo lahko zaščitili s patentnim pravom, če bi ustrezala patentnim zahtevam ...).

Mimogrede, "živa voda" je svetopisemski citat, na primer v Janezovem evangeliju 4,14 "Kdor pa pije vodo, ki mu jo bom dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vodnjak vode, ki izvira v večno življenje." ali v Janezovem evangeliju 7, 38 "Kdor veruje vame, bo, kakor pravi Pismo, iz njegovega telesa tekla živa voda.n."

Zdaj pa o razlikah med različnimi vrstami vode, ki so nam na voljo ...

Deževnica

Deževnica je onesnažena že, ko pada iz oblakov, saj poleg prašnih delcev vsebuje tudi termično (razpade šele pri temperaturah nad 400 °C) in kemijsko zelo stabilne per- in polifluorirane alkilne spojine (PFAS), od katerih se številne ne morejo razgraditi, temveč se kopičijo v človeškem in živalskem tkivu.

Na območjih s pitno vodo, onesnaženo s PFAS, so zabeležili statistično pomembno povečanje števila bolezni, kot so sladkorna bolezen, cerebrovaskularne bolezni, Alzheimerjeva bolezen, srčni napadi in večja umrljivost.

Ker se te spojine v čistilnih napravah lahko razgradijo le nepopolno, se za dolgoverižne PFAS uporablja aktivno oglje.

Zaželena raven onesnaženosti s PFAS je 100 ng/l, 300 ng/l pa velja za "sprejemljivo za življenje". Pitna voda nad 5 μg/l ni več primerna za pitje.

Prevodnost deževnice je približno 30 μS/cm.

Podzemna voda

Podzemna voda je onesnažena z vodotopnimi in tekočimi sestavinami nenadzorovano skladiščenih odpadkov, odpadnimi vodami zaradi puščanja v kanalizacijskih ceveh, cestnim odvajanjem (npr. obraba pnevmatik, soli za razledenitev), gnojili in pesticidi, industrijskimi in komercialnimi odpadnimi vodami, mineralnimi olji itd.

Zlasti onesnaženje z nitrati predstavlja veliko tveganje za zdravje: Že dolgotrajna uporaba vode z vsebnostjo več kot 16,75 mg/l povzroča Tveganje za razvoj raka na črevesju znatno poveča.

Pitna voda

Za kakovost pitne vode je značilna prisotnost nečistoč v njej. Odlok o pitni vodi (TrinkwV) Zvezni uradni list 159/2023 določen 24. junija 2023.

Za sestavine in mejne vrednosti glejte zgoraj navedeno uredbo.

Prevodnost (parameter za vsoto vseh vsebovanih snovi) pitne vode je v Nemčiji določena na mejni vrednosti 2,79 mS/cm (mili-siemensov na centimeter).

Mineralna voda

Spletna stran Uredba o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Odlok o mineralni in namizni vodi) ureja terminologijo, vključno z vsebnostjo (mejno vrednostjo) naravno prisotnih sestavin v naravni mineralni vodi.

Uredba, ki je veljala od 1. januarja 2006, je bila 1. januarja 2008 spremenjena tako, da je vključevala mejne vrednosti za fluorid. Mejna vrednost za nikelj se je zmanjšala z 0,05 na 0,02 mg/liter.

Naslednja preglednica vsebuje primerjavo zakonsko določenih mejnih vrednosti za sestavine v pitni vodi in mineralni vodi. Vrednosti v oklepajih v tabeli predstavljajo mejne vrednosti, ki se bodo uporabljale od leta 2028 ali 2030.

Komponente	Mejna vrednost TrinkwV	Omejitev min/tableWV	Mejni f. Dojenčki
Antimon	0,005 mg/l	0,005 mg/l
Arzen	0,010 (0,004) mg/liter	0,010 mg/l	<0,05 mg/Ltr.
Barij		1,0 mg/l
Vodilni	0,01 (0,005) mg/Ltr.	0,010 mg/l
Borat		30,0 mg/l
Chrome	0,025 (0,005) mg/liter	0,050 mg/l
Fluorid	1,5 mg/l	5,0 mg/l	<0,7 mg/Ltr.
Kadmij	0,003 mg/l	0,003 mg/l
Baker	2,0 mg/l	1,0 mg/l
Mangan	0,05 mg/l	0,5 mg/l	<0,05 mg/Ltr.
Natrij	200,0 mg/l		< 20,0 mg/liter (nizka vsebnost natrija)
Nikelj	0,020 mg/l	0,020 mg/l
Nitrat	50 mg/liter	50 mg/liter	<10,0 mg/Ltr.
Nitrit	0,5 mg/l	0,1 mg/l	<0,02 mg/Ltr.
Merkur	0,0010 mg/l	0,0010 mg/l
Selen	0,010 mg/l	0,010 mg/l
Sulfat	250 mg/liter		<240,0 mg/Ltr.
Uran	0,01 mg/l		<0,02 mg/Ltr.
Cianid	0,050 mg/l	0,070 mg/l

Nekateri proizvajalci tako imenovanih sistemov "žive izvirske vode" (ali podobnih sistemov) se sklicujejo na posebno slabe lastnosti mineralne vode, ki pogosto ne izpolnjujejo niti zahtev Uredbe o pitni vodi. Analize niso posodobljene, zato podatki na etiketah morda ne odražajo dejanskih podatkov o vsebnosti.

V kolikšni meri so takšne izjave sprejemljive v okviru konkurenčnega prava in zlasti, ali so točne, je mogoče hitro ugotoviti s kratkim dopisovanjem z zadevnim proizvajalcem. Vsekakor se ne smete pustiti preslepiti in opravite lastno raziskavo, da preverite, ali gre morda za vplivanje na kupce v neželeno smer.

Morska voda

Za morsko vodo je značilna razmeroma visoka vsebnost soli, ki v povprečju znaša 3,5 %. Baltsko morje ima v primerjavi z Mrtvim morjem, ki ima 28 %, praktično majhno vsebnost soli, saj vsebuje od 0,2 do 2 %. Njegova povprečna prevodnost je 56 mS/cm.

Naprave za razsoljevanje morske vode z dodajanjem kalcijevega hidrogenkarbonata zmanjšajo vsebnost soli na minimum, ki je primeren za pitje. Ker je razsoljevanje zelo energetsko potraten postopek, se pogosto uporablja odpadna toplota iz jedrskih elektrarn (tudi na ladjah, letalonosilkah ali jedrskih podmornicah), pa tudi iz elektrarn na premog, plin ali nafto.

Destilirana voda

Destilirana voda se pridobiva z izhlapevanjem in naknadno kondenzacijo, pri čemer se porabi zelo velika količina energije. Pri tem se v veliki meri odstranijo soli, organske snovi in mikroorganizmi. Prevodnost je le 0,5 do 5,5 µS/cm (mikrosimensov na centimeter).

Večkrat destilirana voda je na voljo v dvojni ali trojni destilaciji in shranjena v kremenovih ali platinastih posodah, ker bi se med vrenjem iz steklenih posod raztopili sledovi silicijevega dioksida in tako onesnažili destilat.

Voda z osmozo

Voda iz sistema reverzne osmoze se večkrat filtrira do 0,02 µm in doseže prevodnost od 1 do 50 µS/cm.
Na splošno se domneva, da sistem z reverzno osmozo doseže približno 10 % vrednosti prevodnosti, ki je na voljo na vhodni strani.
Čeprav z reverzno osmozo ne dosežemo enake stopnje čistosti kot z destilirano vodo, je bolj higienična za proizvodnjo pitne vode.

Zelo čista voda

Ultračista voda se proizvaja z uporabo močno alkalnega sistema mešanega ležišča in se uporablja v industriji, npr. v industriji polprevodnikov. Prevodnost je 0,1-1 µS/cm.

Voda visoke čistosti

Voda visoke čistosti je potrebna na primer v medicini, farmacevtski industriji in molekularni biologiji ter se proizvaja v sistemih ionskih izmenjevalnikov z mešanim ležiščem. Prevodnost je le 0,052-0,1 µS/cm.

Merjenje prevodnosti (TDS)

Za določanje prevodnosti različnih vrst vode je potreben merilnik prevodnosti.

Poleg čiste funkcije merjenja prevodnosti omogočajo te naprave tudi določanje vrednosti TDS (Skupne raztopljene trdne snovi) v ppm (deleži na milijon). Ta vrednost zagotavlja informacije o raztopljenih trdnih snoveh v obliki ionov, npr. kovine, soli, minerali.

"Merilne naprave", ki jih pogosto najdemo na "prizorišču" in stanejo od 20 do 50 evrov, je treba v najboljšem primeru obravnavati kot "orodja za ugibanje". Zagotavljajo le grobo oceno in nakazujejo trend.

Kdor resno želi imeti ponovljivo in zanesljivo izmerjeno vrednost, se ne more izogniti nakupu naprave, ki je na voljo tudi v "kalibrirani" in nekalibrirani različici.
Potrdilo o kalibraciji navsezadnje "le" navaja, da naprava zagotavlja vrednost, ki je popolnoma enaka referenčni napravi v osrednjem območju pri standardizirani temperaturi.
Nekalibrirana naprava nima te reference. Zato lahko prikaže vrednost, ki je nekoliko višja ali nižja od te referenčne vrednosti.
Temperaturna kompenzacija je pomembna, saj je treba meritev vedno elektronsko prilagoditi glede na 25 °C, da ustreza dejanski vrednosti in je skladna s standardizacijo.

To pomeni, da morata biti izpolnjena dva minimalna kriterija: funkcija merjenja prevodnosti in temperature. Če želite še vedno poznati vrednost TDS, potrebujete dodatno funkcijo merjenja TDS.

V najugodnejšem primeru smo trenutno pri približno. 390,- EURali približno 530,- EUR vključno s funkcijo TDS.

Za izvedbo veljavne meritve je potreben natančen postopek v skladu z ustreznimi navodili za uporabo, zlasti glede čiščenja senzorja z destilirano vodo (DAB), ki ima električno prevodnost < 1,1 µS/cm.