Izkusite Božje vodstvo

Čas branja 8 minute

Posodobljeno - februar 9, 2025

Izkusite Božje vodstvo! Tisti, ki so "resnično" verni, lahko poročajo o izjemnih izkušnjah, ki vas lahko pustijo dobesedno osuple v nejeveri.

Tisti, ki so v svoji veri manj "dejavni", so precej skeptični do vsega skupaj, saj če se pustim voditi Bogu, se moram odpovedati krmilu, kajne? In konec koncev hočem biti gospodar samega sebe!
In poleg tega: morda mi njegove poti sploh niso všeč?

Dilema, kajne? - Nič ne tvegamo, nič ne dobimo. Star pregovor, ki pa je danes še vedno veljaven kot nekoč.

In zdaj?

Poglejmo, kako nas je Bog ustvaril: Kot ljudi z umom, tj. z odgovornostjo, sposobnostjo razmišljanja, odločanja, razlikovanja med dobrim in zlim ...

Vemo, kaj je dobro in kaj slabo, lahko tudi razmišljamo, toda KAJ razmišljamo? No, tisto, kar si želim, MOJE! Toda ali je to zame smiselno in smotrno, se običajno izkaže šele za nazaj. Da, prav je tako: Pozneje si vedno pametnejši!

V redu. Če je Bog vseveden, potem tudi ve, kako se nekaj konča, ko naredim, kar hočem, kajne? No, v redu. Toda če hočem nekaj, za kar - pravzaprav - točno vem, da ni njegova volja, a to vseeno storim, ali ni mogoče, da On razume mene in mojo željo? Res je, da jo bo razumel, toda ali jo bo odobril?

Kljub temu bo to dovolil, če se boste odločili drugače, proti njegovi volji (njegovi besedi ...). Zakaj? Prav zato, ker niste marioneta. Fuj, sreča! Ali pa ne?

Nekdo mora vedno naslikati črno sliko! - Ne, ni sreče, v najboljšem primeru je bila vaša želja za zdaj zadovoljena. Kajti posledice vaših dejanj so še pred vami...

Kaj pa Božje vodstvo?

Nasmehni se, doživel si ga v trenutku, ko si - dejansko - vedel, da tvoj načrt ni v skladu z njegovo voljo. In to brez molitve.

Na žalost se ne zgodi vedno, da nekdo glasno in jasno reče "Ne delaj tega!", niti se ob vaši skodelici kave nenadoma ne pojavi znameniti listek z jasno čitljivim napisom "Ne".

Kljub temu ste imeli priložnost prisluhniti "dejanskemu", notranjemu glasu. Odločili ste se drugače in morate živeti s posledicami svoje odločitve.

Toda če je vedel, da to ni dobro zame, potem bi me gotovo lahko ustavil?

Res je, da bi to lahko storil in včasih tudi stori, vendar ne vedno. Morda vam bodo posledice vaše odločitve pomagale v prihodnosti, zato vam dovoli, da naredite, kar želite.

Zakaj?

Da, pogosto se sprašujemo, zakaj. Tudi jaz se sprašujem.

Čas mojega odhoda k stranki je bil že daljši od načrtovanega. Potem pa pride še en klic, zaradi katerega moram čakati še pet minut.

Bralec lahko reče: "Kaj je pet minut, še malo pritisnite na plin in potem boste dohiteli! To sem si takrat rekel, se usedel v avto in odpeljal, malo hitreje, kot je bilo dovoljeno, vendar je bila avtocesta blizu in 70 km/h je bilo tako ali tako dovoljeno, kakšna sreča!

Odpeljete se na avtocestni priključek in - stopite na plin! A kot je v navadi, ko se vam mudi, naslednji zastoj ni nikoli daleč. Tako je bilo tudi tokrat. Že od daleč sem videl zavorne in varnostne luči vozil pred seboj. Nisem imel ravno najbolj častnih besed na ustnicah, vsaj v mislih ne, zato sem zaviral in se ustavil, še vedno v upanju, da se bodo mirujoča vozila spet začela premikati. Tako sem opazoval, kako mi čas beži. Toda niti moja živčna noga na stopalki za plin ni mogla spremeniti situacije.

Ko se je prometni zastoj začel umikati, sem videl, da so vozila, ki so se zgodila nesreča, s prehitevalnega pasu zapeljala na robni pas. Nikakor niso bila videti dobro. Policija, gasilci, reševalno vozilo, celoten program.

Bralec je morda že uganil: da, če bi odšel od doma ob predvidenem času, bi bil skoraj zagotovo na mestu vozil, parkiranih na trdi cesti, morda tudi tisti, ki bi se brezplačno zapeljal v reševalno vozilo. Pet minut, ki bi lahko pomenile razliko med življenjem in smrtjo ...

Božje vodstvo? Takrat o tem še nisem bil prepričan, čeprav sem si na skrivaj - pravzaprav ... - govoril: "Če bi prej pobegnil, bi bil verjetno na njihovem mestu ...".

Z drugimi besedami: tudi če niste "vernik", Bog še vedno drži svojo roko nad vami. Od takrat se ne jezim več, kadar se mi kaj ne izide po mojih željah, saj si takrat rečem: Kdo ve, za kaj je to dobro! - Z današnje perspektive vem(!), DA je imel pri tem roko. In, iskreno povedano? To je izjemno pomirjujoč občutek!

Venture

Če se želite drzniti Božjemu vodstvu, mu dovolite, da prevzame krmilo! On bo to storil dobro, pravi Sveto pismo v Psalmu 37,5 "Izročite svojo pot Gospodu in upajte nanj, on jo bo dobro opravil."
"Dobro" pomeni "dobro", ne pa "On bo to naredil, jaz pa bom sedel in se sprostil ...".

To ni za vsakogar. Vem. To lahko potrdim. Mislim, da ni nikogar, ki tega ne bi izkusil. In žal je pot do priznanja tega še dolga.
Pogosto pomislim na Mojzesovo 40-letno tavanje po puščavi. Zato sem se odločil, da ne bom tako dolgo sledil MOJI volji in da bom bolj poslušal svoj notranji občutek.

To je bil prvi korak. Drugi je bil, da sem ukrotil svojo nestrpnost: Če traja tako dolgo, potem bom to naredil sam! To ni bila dobra ideja. Še en krog v puščavi. Tretji korak je bila moja izročitev Bogu, zvesta svoji besedi 1 Peter 5,7 "Vso svojo zaskrbljenost preložite nanj, kajti on skrbi za vas." "Jaz ne morem več, storite vi - ne glede na to, kako, kdaj in kaj, ampak storite!"
Tega ne bi želel nikomur - toda človek je tako ponosen in trmast, da se mora včasih res spustiti do konca, da - končno - prepusti krmilo Bogu.

Položaj me je spomnil na Matej 14, 22-33: Jezus je ostal na obali, da bi molil. Peter in učenci so se odpravili čez jezero na drugo obalo. Nastala je nevihta in bili so v stiski.
Ko so zagledali Jezusa, ki je hodil po vodi proti njim, razumljivo niso verjeli svojim očem in so mislili, da vidijo duha. Toda Jezus jih je poklical, naj se ne bojijo, saj je bil to On.
Super, veliko ima povedati! Ni do vratu v vodi! Živahno si predstavljam, da bi lahko bil jaz.

Peter, ki mu vse skupaj ni bilo prijetno, se želi prepričati in se oglasi: "Gospod, če si to res ti, potem mi ukaži, naj pridem k tebi po vodi!" Jezus mu odgovori: "Pridi sem!"
In kaj naredi Peter? Preizkusi se, izstopi iz čolna in gre čez razburkane valove do Jezusa. Ko ga je dosegel, se je prestrašil, saj je spoznal, da je dejansko hodil po vodi, in takoj potonil ter v strahu klical na pomoč.

Zame se je primer prilegal kot rokavica! In od tistega trenutka dalje mi je Bog dal mir, zaupanje in gotovost. In brez pretiravanja sem lahko svoje težave vrgel k Njegovim nogam in naredil, kar sem "čutil", da je dobro. Bilo je, kot da bi hodil po vodi in se ne bi potopil.

Vendar vas lahko občasno dohiti tudi trenutek potopa. Vsakič, ko pomislite: "No, gre odlično!", vas prevzame samozavest in spet začnete prevzemati krmilo, se povsem neopazno hitro spustite nazaj na tla. Hvala Bogu!

Ekskurz - Prava odločitev

Vodja projektov v srednje velikem podjetju, 32 let. Ima stalno zaposlitev, dobro plačo, na svoji poklicni poti se počuti precej varno, vendar ji manjka izpolnitev, smisel življenja. Monotonost je prisotna povsod, v službi, v prostem času, ima občutek, da njeni talenti niso ustrezno izkoriščeni in da njeno delo nima smisla. To vseobsegajoče nezadovoljstvo jo bremeni, hkrati pa se boji sprememb, saj je znano zlo vedno znova boljše od neznane sreče.

Je verna in redno obiskuje cerkvene obrede. Vera je zanjo pomemben vir moči. V zadnjih tednih je vse bolj čutila notranji klic, da mora nekaj spremeniti. Čuti, da jo Bog vodi v novo smer, vendar ne ve, ali ima res dovolj poguma, da bi opustila varno službo in poskusila nekaj novega. Sprašuje se, ali je to res Božje vodstvo ali pa gre le za muhavost njenih misli.

Iskanje jasnosti

Nekega večera, po dolgem delovnem dnevu, se počuti še posebej nemirno. Odloči se, da bo svoje skrbi in negotovosti zaupala Bogu v molitvi. Zato se tiho usede za mizo, zapre oči in iz srca spregovori: "Bog, ne vem, kaj naj storim. Počutim se raztrgano in razdvojeno. Želim čutiti tvoje vodstvo. Prosim, pomagaj mi najti pravo pot."

Boga prosi, naj ji da jasnost in pogum, da bo zaupala njegovemu vodstvu, tudi če se zdi pot nejasna in ni nekje zapisano, naredi to ali ono.

Ko moli, se postopoma počuti bolj mirno in varno, skoraj kot da bi jo obdajala topla, ljubeča prisotnost. Vendar se zaveda, da ni vedno lahko slišati Božjega glasu in da jo pogosto vodijo precej subtilna znamenja.

Nepričakovano srečanje

Naslednje jutro se odpravi v kavarno, da bi se pogovorila z dobro prijateljico. S prijateljico se v zadnjem času redko vidi. Zdaj sta se spontano dogovorili za srečanje na kavi. Med pogovorom ji pove o svojih dvomih v službi in nezadovoljstvu. Spregovori tudi o svojem občutku, da bi morda morala zamenjati službo ali ubrati novo smer, vendar ne ve, ali je to pravi korak.

Prijateljica jo pozorno posluša in nato pove nekaj, kar jo bo presenetilo: "Veš, pred kratkim sem govorila z žensko, ki je naredila podobno spremembo. Zapustila je varno službo in se začela ukvarjati s svojo strastjo do umetnosti. Rekla je, da si nikoli ni mislila, da bi lahko naredila ta korak, a ko se je odločila slediti svojemu srcu, se ji je nenadoma odprlo toliko vrat, da je bila osupla. Mislim, da bi morda morali bolj prisluhniti svojemu srcu. Morda te Bog vodi v to smer."

Anna se v tem trenutku počuti še posebej ganjeno. Občutek ima, da njena prijateljica v tem pogovoru ne izraža le svojega mnenja, ampak da so te besede nekako točno to, kar je v sebi že čutila. Občutek, da ni sama in da ji skozi to nepričakovano srečanje govori Bog.

Odločitev

Nekaj dni pozneje se znajde pred konkretno odločitvijo: Podjetje, v katerega se je prijavila pred nekaj meseci, ji ponudi priložnost, da se zaposli kot vodja projektov v povsem drugi panogi, ki jo prav tako zelo zanima. Vendar bi bilo to delo tvegano, saj bi pomenilo spremembo, na začetku pa bi imela manjšo varnost in nižjo plačo. Hkrati pa meni, da bi na tem delovnem mestu bolje izkoristila svoje sposobnosti in da bi ji delo na tem delovnem mestu prineslo več smisla.

Ko se sooča s ponudbami za delo, je razdvojena. Sprašuje se, ali naj tvega ali bi bilo bolje, da ostane na svojem varnem in znanem delovnem mestu. Spomni se svoje molitve in pogovora z Marijo ter globoko v sebi začuti, da ta sprememba ni le poklicna odločitev, ampak tudi odločitev, ki jo bo približala njej sami. Notranji mir, ki ga občuti ob svoji odločitvi, doživlja kot nekakšno potrditev, da je na pravi poti.

Božje vodstvo

Na dan končne odločitve moli za jasnost svoje odločitve. Naslednji dan je med bogoslužjem v cerkvi pridiga osredotočena na zaupanje v Božje vodstvo, pomen vere tudi v negotovih časih in na to, da nas Bog ne vodi le pri velikih življenjskih odločitvah, ampak tudi v majhnih trenutkih, ko mu prisluhnemo.
Te besede jo nagovorijo globoko v njeni notranjosti in spozna, da se ji ni treba o vsem odločati sami, saj jo Bog vodi, tudi če pot ni vedno ravna, ampak ima nekaj ovinkov.

S to notranjo potrditvijo se Anna končno odloči, da bo v ponedeljek sprejela novo službo. Čuti, da jo vodi Bog, in ve, da se ni odločila le na lastno pobudo, ampak tudi zato, ker čuti, da je to pot, ki jo je Bog načrtoval zanjo.

Zaključek

Božje vodstvo doživlja vsak posameznik na različne načine, vendar vedno ob pravem času in na pravi način za vsakogar!

Upajte si stopiti iz območja udobja, zaupajte mu svoje življenje in se pustite presenetiti bogastvu življenja, ki se vam je nenadoma odprlo. To je več, kot potrebujete, več, kot bi si lahko sami kdajkoli izmislili, več, kot si lahko predstavljate!